Mala Martuljška Ponca je 2498m (ali 2501m kdo bi vedel) visoka gora, ki se nahaja severno od visokogorske krnice Pod srcem, do nje pa se lahko povzpnemo tudi z Velike Dnine z juga, od romantične Koče v Krnici. Z vrha, na katerem je vpisna skrinjica, se nam odpre lep razgled na osrednji del Martuljških gora in večino najvišjih vrhov Julijskih Alp…

Budilka je zvonila neusmiljeno in bolje jo je bilo čim prej utišati, preden zbudi še vse ostale, ki jim ni namenjeno zgodnje vstajanje. Ker potem bi bil šele hudič in bi že videli »kje sonce gor hodi«. J

Po dolgočasni in monotoni vožnji čez zadnje ostanke Panonske ravnine, smo naposled le »spregledali« na gorenjski bencinski črpalki pod gorami, se poglobili v »šloganje iz kafeja« ter zagrizli v sendviče. V strmino smo zagrizli precej, precej kasneje. Jutro je bilo še daleč, tema pa po vremenski napovedi še vedno »do nižin«, ko smo odšli po mehki poti v Krnici in mimo koče. Del čaja iz »camelbag trajberja« se je skozi nahrbtnik preselil na moj hrbet. K sreči jutro ni bilo preveč hladno, mokrota pa se slej ali prej tudi posuši, če si le dovolj vztrajen. Visoko gor po Gruntovnici je šlo še brez snega in zimske opreme, pod bivakom (bivak 1 v Veliki dnini) pa se je le bilo potrebno dobro opremiti.

Sneg je bil po pričakovanjih trd, pravi »škripavček« vse do sedla med Manjšo in Veliko Martuljško Punco, tako da smo iskali poličke za počitek po vseh robovih v grapi. Seveda nas je na sedlu ujelo tudi sonce, tako da smo pohiteli proti vrhu med vijuganjem po grebenčku. Na kakšnem mestu je potrebno celo poplezati preden se priplaziš na vrh. K sreči do njega ni bilo daleč, razgled pa … o njem več povedo fotografije. Nikamor se nam ni mudilo, vseeno pa smo z vetrovnega vrha lepo ponižno sestopili nazaj po smeri vzpona. Še kratek spust s klina nazaj na sedlo in vse smo še enkrat ponovili v obratni smeri. Zdaj nam je bila smer sestopa že bolj jasna. Tako smo nadaljevali do teme, ko smo ugotovili, da je velik del planinske poti s Špika čez Lipnico odnesel precejšen zemeljski plaz. Zato se tura ni zaključila tako hitro, kot smo si že domišljali. Potrebno se je bilo povzpeti nazaj v smeri spusta in po iskanju v hudourniških grapah, manjših orientacijskih težavah s potjo, čelnimi svetilkami, zemljevidom in poprhanimi skalami smo le našli kočo. Toplo zakurjena peč, hladno pivo, mehke odeje na klopi in zgodnji večer so vabili, da bi ostali, gledali plamene in se pomenkovali ves večer. Tako pa nam bo tura ostala v čudovitem spominu po lepo preživetem dnevu še dolgo.

 

FOTOGALERIJA

Facebook

Get the Facebook Likebox Slider Pro for WordPress